Eden bolj razširjenih klišejev v deželi slovenski je, da na mladih svet stoji. In da so študentje tisti, ki naj bi spreminjali svet. Žal je potrebno že na samem začetku naznaniti, da so to le pravljice za otroke. Vsaj v novodobni Sloveniji je tako, četudi na trenutke doživimo kakšno presenečenje. Avtonomna tribuna za avtonomijo univerze, ki je »udarila« minuli teden, je vendarle dokaz, da je med slovensko študentarijo vsaj še malo revolucionarnega duha. Res je, da bi njegovo količino lahko izmerili v ostankih kapljic iz steklenice kakšnega gorkega šnopsa, toda ob siceršnji apatiji študentskih organizacij so že tovrstni premiki razlog za revolucionarno opijanjenost.
Tako kot na marsikaterem področju je bila Slovenija tudi pri študentskem revoltu vedno nekoliko za časom. Legendarno leto 1968 je v Ljubljani sicer vzpodbudilo nekaj študentskih zborovanj, toda glavni punt se je z zasedbo Filozofske fakultete začel 26. maja 1971. Služba državne varnosti je nekaj dni poprej kar na fakulteti aretirala dva študenta, s čimer je bila kršena univerzitetna eksteritorialnost. To je bila kaplja čez rob. Kritičnost mladih do študijskega in samoupravnega položaja študenta ter ekonomskega položaja univerze je pripeljala do doslej največjega konflikta med državo in študenti v Sloveniji. Zasedba je trajala osem dni, študenti so na filo faksu delali, spali in jedli. Ob koncu so izdali »Manifest ljubljanskih študentov«, kjer so med drugim zahtevali eksteritorialnost in avtonomnost univerze ter javno priznanje neodvisne politične vloge študentskega gibanja.
Je skorajda natanko 36 let pozneje kaj drugače? Nikakor. Morda gre za pavšalna sklepanja, toda predlog Zupanovega visokošolskega zakona jemlje univerzitetnemu prostoru in študiju praktično vso avtonomijo. Visokemu šolstvu sicer ne grozi več Zveza komunistov in njeno kvazi samoupravljanje, temveč je na oblasti neki drugi totalitarnež: kapital! Vlada v visokošolskem zakonu med drugim predlaga poslovne direktorje fakultet, kar pomeni, da visoko šolstvo vidi kot tržno blago, študente pa kot kupce. Avtonomija bo torej odvisna od tega, koliko bo kdo imel pod palcem.
Akcija Avtonomne tribune za avtonomijo univerze je prav gotovo na mestu. Resda kratka zasedba Filozofske fakultete, svojevrstno razpravljanje na FDV, protesti pred vlado in celo okupacija Zupanovega visokošolskega ministrstva, na katerega so včeraj naslovili poziv o takojšnjem umiku osnutka predloga Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti, imajo vsaj simbolično močno sporočilo. Toda zdi se, da bodo privrženci novega slovenskega študentskega gibanja težko dosegli kaj več, saj nimajo močnejšega zaledja v institucionalnih študentskih organizacijah, ki so po lanskih propadlih demonstracijah postale krotke ovčice. Neodvisnost je pravzaprav prednost, toda vprašanje je, ali lahko vendarle dokaj skrajno jedro Avtonomne tribune za sabo povleče množice slovenskih študentov, ki bi realno edino lahko predstavljale večjo grožnjo vladi. Ob karakterju novodobnih slovenskih študentov se zdi nemogoče, da bi se ti spontano zbrali v množico in recimo za več dni blokirali katero izmed fakultet ali kar celo Ljubljano.
Medtem ko »Tribunaši« nadaljujejo z akcijami oziroma načrtujejo nekatere nove intervencije, so uradne slovenske študentske organizacije še naprej bolj ali manj pasivne. Sicer so Avtonomni tribuni izrekle vso podporo, vendar se ne da prikriti njihove apatičnosti oziroma v mariborskem primeru pragmatičnosti. Danes popoldne naj bi bila skupščina Študentske organizacije Slovenije - ŠOS, vendar so jo včeraj s skopim sporočilom za javnost odpovedali. Uradno zaradi zapletov pri pripravah in odpovedi posameznih točk dnevnega reda. A glede na to, da sploh niso predstavili potencialnega kandidata oziroma kandidatke za predsedniško funkcijo, je bolj verjetno, da se je spet zapletlo pri kadrovski matematiki.
Letos naj bi predsednika ŠOS-a predlagal ŠOU v Ljubljani. Ni znano, kako daleč so bili z izbiranjem kandidata, a dejstvo je, da brezvladje na ŠOS-u še najbolj koristi ministru Zupanu in vladi. Spet se bodo lahko, tako kot ob lanskih protestih, izgovarjali, da na študentski strani nimajo legitimnih sogovornikov. Predsednica ŠOS-a Saša Albreht je namreč na študiju v ZDA, tekoče posle pa vodi njen namestnik Jernej Štromajer. Ta naj bi ŠOS-u načeloval vsaj še mesec dni, saj skupščine naj ne bi izpeljali pred koncem junija. Takrat se namreč iz ZDA vrne Saša Albreht, na ljubljanskem ŠOU-u pa bodo morda medtem uspeli najti primernega kandidata oziroma se z ostalimi partnerji dogovoriti, kako dvigniti nasedlo barko ŠOS-a.
Študentska organizacija Slovenije, z njo pa tudi vsi trije ŠOU-i in Zveza ŠKIS, se je v odnosu do vlade ujela v očitno apatijo. Študentske organizacije niso več tiste, ki bi narekovale tempo in postavljale pogoje v boju z vlado. Lahko se samo še bolj ali manj glasno odzivajo in jadikujejo, kam so oziroma bodo šle študentske pravice. Človek bi na trenutke celo pomislil, da morda po tiho kar odobravajo poteze vlade. Vodstvo ŠOU Maribor se je recimo prejšnji teden pompozno sestalo z županom Francem Kanglerjem. To sicer ni bogsigavedi šokantna novica, vendar če vemo, da je Kangler eden izmed liderjev vladne SLS in da so nekateri iz vodstva ŠOUM pomagali tudi pri njegovi jesenski zmagi, zgodba že dobi nove odtenke. In logičnosti.
Kakorkoli že, slovenska študentska pomlad je znova klavrna. ŠOS bo novega predsednika oziroma predsednico dobil tik pred poletjem. Zaradi počitnic bo novo vodstvo mandat zares lahko začelo šele oktobra, medtem pa bo vlada s spornim visokošolskih zakonom štrikala po svoje. Upati je, da moči ne bo zmanjkalo Avtonomni tribuni za avtonomijo univerze, ki pa bo realno težko kaj prida spremenila. Toda že samo neposredno in inovativno opozarjanje na študentske pravice, brez institucionalnih puhlic, pomeni veliko osvežitev. Upati je, da bo avtonomni duh izpred 36 let vendarle še uhajal iz steklenice ...
vir: http://www.radiostudent.si/article.php?sid=12047
Tako kot na marsikaterem področju je bila Slovenija tudi pri študentskem revoltu vedno nekoliko za časom. Legendarno leto 1968 je v Ljubljani sicer vzpodbudilo nekaj študentskih zborovanj, toda glavni punt se je z zasedbo Filozofske fakultete začel 26. maja 1971. Služba državne varnosti je nekaj dni poprej kar na fakulteti aretirala dva študenta, s čimer je bila kršena univerzitetna eksteritorialnost. To je bila kaplja čez rob. Kritičnost mladih do študijskega in samoupravnega položaja študenta ter ekonomskega položaja univerze je pripeljala do doslej največjega konflikta med državo in študenti v Sloveniji. Zasedba je trajala osem dni, študenti so na filo faksu delali, spali in jedli. Ob koncu so izdali »Manifest ljubljanskih študentov«, kjer so med drugim zahtevali eksteritorialnost in avtonomnost univerze ter javno priznanje neodvisne politične vloge študentskega gibanja.
Je skorajda natanko 36 let pozneje kaj drugače? Nikakor. Morda gre za pavšalna sklepanja, toda predlog Zupanovega visokošolskega zakona jemlje univerzitetnemu prostoru in študiju praktično vso avtonomijo. Visokemu šolstvu sicer ne grozi več Zveza komunistov in njeno kvazi samoupravljanje, temveč je na oblasti neki drugi totalitarnež: kapital! Vlada v visokošolskem zakonu med drugim predlaga poslovne direktorje fakultet, kar pomeni, da visoko šolstvo vidi kot tržno blago, študente pa kot kupce. Avtonomija bo torej odvisna od tega, koliko bo kdo imel pod palcem.
Akcija Avtonomne tribune za avtonomijo univerze je prav gotovo na mestu. Resda kratka zasedba Filozofske fakultete, svojevrstno razpravljanje na FDV, protesti pred vlado in celo okupacija Zupanovega visokošolskega ministrstva, na katerega so včeraj naslovili poziv o takojšnjem umiku osnutka predloga Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti, imajo vsaj simbolično močno sporočilo. Toda zdi se, da bodo privrženci novega slovenskega študentskega gibanja težko dosegli kaj več, saj nimajo močnejšega zaledja v institucionalnih študentskih organizacijah, ki so po lanskih propadlih demonstracijah postale krotke ovčice. Neodvisnost je pravzaprav prednost, toda vprašanje je, ali lahko vendarle dokaj skrajno jedro Avtonomne tribune za sabo povleče množice slovenskih študentov, ki bi realno edino lahko predstavljale večjo grožnjo vladi. Ob karakterju novodobnih slovenskih študentov se zdi nemogoče, da bi se ti spontano zbrali v množico in recimo za več dni blokirali katero izmed fakultet ali kar celo Ljubljano.
Medtem ko »Tribunaši« nadaljujejo z akcijami oziroma načrtujejo nekatere nove intervencije, so uradne slovenske študentske organizacije še naprej bolj ali manj pasivne. Sicer so Avtonomni tribuni izrekle vso podporo, vendar se ne da prikriti njihove apatičnosti oziroma v mariborskem primeru pragmatičnosti. Danes popoldne naj bi bila skupščina Študentske organizacije Slovenije - ŠOS, vendar so jo včeraj s skopim sporočilom za javnost odpovedali. Uradno zaradi zapletov pri pripravah in odpovedi posameznih točk dnevnega reda. A glede na to, da sploh niso predstavili potencialnega kandidata oziroma kandidatke za predsedniško funkcijo, je bolj verjetno, da se je spet zapletlo pri kadrovski matematiki.
Letos naj bi predsednika ŠOS-a predlagal ŠOU v Ljubljani. Ni znano, kako daleč so bili z izbiranjem kandidata, a dejstvo je, da brezvladje na ŠOS-u še najbolj koristi ministru Zupanu in vladi. Spet se bodo lahko, tako kot ob lanskih protestih, izgovarjali, da na študentski strani nimajo legitimnih sogovornikov. Predsednica ŠOS-a Saša Albreht je namreč na študiju v ZDA, tekoče posle pa vodi njen namestnik Jernej Štromajer. Ta naj bi ŠOS-u načeloval vsaj še mesec dni, saj skupščine naj ne bi izpeljali pred koncem junija. Takrat se namreč iz ZDA vrne Saša Albreht, na ljubljanskem ŠOU-u pa bodo morda medtem uspeli najti primernega kandidata oziroma se z ostalimi partnerji dogovoriti, kako dvigniti nasedlo barko ŠOS-a.
Študentska organizacija Slovenije, z njo pa tudi vsi trije ŠOU-i in Zveza ŠKIS, se je v odnosu do vlade ujela v očitno apatijo. Študentske organizacije niso več tiste, ki bi narekovale tempo in postavljale pogoje v boju z vlado. Lahko se samo še bolj ali manj glasno odzivajo in jadikujejo, kam so oziroma bodo šle študentske pravice. Človek bi na trenutke celo pomislil, da morda po tiho kar odobravajo poteze vlade. Vodstvo ŠOU Maribor se je recimo prejšnji teden pompozno sestalo z županom Francem Kanglerjem. To sicer ni bogsigavedi šokantna novica, vendar če vemo, da je Kangler eden izmed liderjev vladne SLS in da so nekateri iz vodstva ŠOUM pomagali tudi pri njegovi jesenski zmagi, zgodba že dobi nove odtenke. In logičnosti.
Kakorkoli že, slovenska študentska pomlad je znova klavrna. ŠOS bo novega predsednika oziroma predsednico dobil tik pred poletjem. Zaradi počitnic bo novo vodstvo mandat zares lahko začelo šele oktobra, medtem pa bo vlada s spornim visokošolskih zakonom štrikala po svoje. Upati je, da moči ne bo zmanjkalo Avtonomni tribuni za avtonomijo univerze, ki pa bo realno težko kaj prida spremenila. Toda že samo neposredno in inovativno opozarjanje na študentske pravice, brez institucionalnih puhlic, pomeni veliko osvežitev. Upati je, da bo avtonomni duh izpred 36 let vendarle še uhajal iz steklenice ...
vir: http://www.radiostudent.si/article.php?sid=12047
Ni komentarjev:
Objavite komentar