Študentski boj je naš boj: izjava Avtonomne tribune za zasedbo Filozofske fakultete

Avtonomna tribuna se pridružuje vsem, ki ugotavljajo, da na univerzi vladajo nevzdržne razmere tako na področju študija kot socialnega položaja visokošolskih delavcev in študentov. Zato se aktivno pridružujemo vsem dejavnostim, ki to ugotovitev jemljejo za izhodišče svoje prakse. Očitno je, da je institucija znanja povsem podlegla diktatu kapitala in oblasti, saj na vsakem koraku onemogoča svobodno, neodvisno in kritično delovanje. Zato je prišel čas, da študenti ponovno rečemo odločen ne komercializaciji visokega šolstva in ta trend enkrat za vselej ustavimo.

Boj traja že dolgo...

Zasedba fakultete ni prišla nenadoma, zato je vsako tovrstno sprenevedanje univerzitetnih mandarinov in njihovo pozivanje k dialogu do univerzitetnih delavcev in študentov naravnost ponižujoče. Morda njihov spomin seže le do grabežljivih potez grajenja lastnih karier, a naš spomin boja je daljši. Zato obudimo nekaj zadnjih epizod boja za avtonomijo kritične misli javnega in brezplačnega visokega šolstva.

Leta 2007 je predlog novele Zakona o visokem šolstvu aktiviral študentke in študente, ki so se zbrali okoli gibanja Avtonomna tribuna (za avtonomno univerzo). Predlog zakona je predvideval privatizacijo visokošolskih institucij, vpeljavo šolnin, komercializacijo znanja in omejitev akademske svobode. Takrat smo v jasni luči uvideli vse razsežnosti apetitov po vpeljavi anglosaškega modela visokega šolstva, ki temelji na privatizaciji znanja, pri nas pa ga poznamo pod imenom bolonjska reforma. Avtonomno organiziranim študentom in študentkam je z direktnimi akcijami, ki so uživale razvejano podporo javnosti, uspelo preprečiti sprejem zakona.

Oblastniki se seveda niso dali in so izumljali nove načine, kako si podrediti produkcijo znanja, visokošolski prostor zapreti ljudem, zato da bo na voljo eliti, ter iz prostora univerze izriniti kritično teorijo, ki kaže ogledalo spodleteli in z razrednim konfliktom vse bolj razklani družbi. A tudi študenti nismo popustili v boju za naše pravice. Leta 2009 se je pojavilo Plenumsko gibanje, ki je še enkrat znova prišlo do zaključkov, da univerze ne bomo prepustili plenjenju kapitala. Osredotočilo se je predvsem na problematiko bolonjske reforme, ki je bila tedaj že v polnem teku, in na študentsko delo. Zabeležili smo še eno zmago: reforma izkoriščevalskega dela je padla, ohranilo se je nekoliko manjše zlo, a bolonjske reforme (takrat) še nismo zlomili.

Ker so se razmere v visokem šolstvu le še poglabljale, je leta 2011 nastala nova iniciativa, ki je pod imenom Mi smo univerza združila številne formalne in neformalne skupine v boju za avtonomen, kvaliteten in brezplačno dostopen univerzitetni prostor. Celo leto smo se pogajali, pisali mnenja in igrali igro, ki so jo pod krinko dialoga vsiljevali oblastniki. Javno so nam kimali in nam dajali lažne obljube, pod mizo pa so vse naše predloge gladko povozili. Spremenilo se ni nič.

Čas je za nov korak

Vse te iniciative so le delček v mozaiku skupin, ki jih je potreba po preseganju obstoječega univerzitetnega prostora ustvarila v zadnjih petih letih. Vsaka posebej in vse skupaj so odpirale prostor za kritičen pogled in odkrivale možnosti za aktivno participacijo. Odpirali smo iste probleme in prihajali do enakih zaključkov. Vsa gibanja so bila podvržena represiji javnih in zasebnih organov pregona in institucionaliziranih političnih pritiskov. Vsa so v nekem trenutku preprečila tudi kakšno spremembo na slabše, a nobenemu ni uspelo ustaviti pohoda kapitalizma. Elite se bojijo odkrite in hitre izpeljave dobičkonosnega plana, saj se še kako dobro zavedajo posledic, ki bi, če bi igrali odkrito igro, privedle do neobvladljivega odpora. Imajo čas, moč in denar, da nas, kakor žabe, kuhajo počasi, a zanesljivo.

A medtem ko so nas potiskali v lonec vrelih reform, ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi, smo si mi gradili tršo kožo. Kot smo si edini v uporu in solidarnosti, smo vse generacije študentov, ki smo se proti pritiskom kapitala borili v preteklosti, edine tudi v tem: vsak boj, ki s svojimi zahtevami ni šel do konca in zasedel fakultete, je izgubil pomemben moment. Časa za čakanje na pravi trenutek, ko se bodo vse subverzivne sile poklopile in bo nastopil čas, da v velikem poku zavzamemo klopi naših univerz, se ne bo zgodil v idealiziranem času prihodnosti. Lahko ga le ustvarimo. Tukaj, zdaj, skupaj. Zato napake čakanja ne bomo več ponovili. Tokrat gremo do konca. Tokrat bomo mi resnično postali univerza. Zasedli bomo hodnike in predavalnice ter prevzeli nadzor nad produkcijo znanja. Časa za omahovanje in preračunljivost ni več. Zdaj je čas za akcijo!

Točka preloma

Nastopil je trenutek, ko si moramo iz rok kapitala iztrgati čas, ki nam ga univerzitetni tehnokrati pod pretvezo študijskih, delovnih in drugih obveznosti ne dovolijo. Bolonjski proces produkcije znanja je potrebno zaustaviti, saj bomo le tako lahko skupaj razmišljali o prihodnosti, kakršne si želimo. Ne rabimo več v nedogled razpravljati o problemih, s katerimi se soočamo, saj jih poznamo do obisti. Sedaj je čas, da realiziramo vizije, ki so skozi vse te pogovore vzniknile. Zato predlagamo zaustavitev nemotenega izkoriščanja človeških virov na fakultetah. Predlagamo, da jih po principih direktne demokracije, avtonomije, nehierarhičnosti, anti-avtoritarnosti in samoorganizacije vrnemo študentom in profesorjem. Zasedimo fakultete, saj lahko le tako zaustavimo nemoteno reprodukcijo izkoriščevalskega sistema in si izborimo prostor za realizacijo naših kreativnih potencialov in idej, ki so jih gojile generacije pred nami. Ne pustimo se preslepiti zlonamerni retoriki univerzitetnih elit in njihovih mnenjskih lakajev! Blokada ni radikalna poteza, ampak naša neodtujljiva pravica. Kot imajo delavci pravico do stavke, je naša pravica, da zaustavimo proces produkcije znanja in ga organiziramo skladno z načeli direktne demokracije. Blokada zato ni skrajen ukrep, temveč edini preostali in logični korak v našem legitimnem in dolgotrajnem boju za boljši jutri!

Dovolj je!

Ne trpimo več sistema, ki v svojem enoumju ne dopušča kritike, obenem pa študente spreminja v apatične ovce, ki se v obilici nereflektiranega dela zanašajo na „copy-paste“ rešitve. Ne trpimo sistema, ki uvaja nadzor na vseh ravneh, ne trpimo kamer, potrjevanja prisotnosti na nemogočih predavanjih, žigosanja ur dela, zasebnih varnostnikov in intervencij policije. Ne trpimo bolonjskega sistema, ki na račun privatizacije in komercializacije prinaša manj predavanj, klesti temeljne predmete in nam hoče ob kopici izbirnih predmetov vcepiti fiktivne kompetence.

Ne trpimo niti številnih domačih nalog, ki onemogočajo resno delovanje na drugih področjih. Mi nočemo le študirati, ampak tudi živeti! Ustvarjati hočemo sistem, ki nas ne bo na vsakem koraku odtujeval, delovati želimo v skupnostih onkraj kapitalističnega načina produkcije, organizirati se hočemo na naših delovnih mestih in spodbujati decentralizirano mreženje avtonomnih sindikatov, kolektivov, gibanj in posameznikov. Ne trpimo okostenele institucije, ki pod pretvezo prilagajanja trgu jemlje avtonomijo profesorjem, jih preko negotovih pogojev dela neusmiljeno izkorišča, kompetentne in študentom zavezane pedagoge pa meče na stranski tir ter financira le programe, ki ustrezajo kapitalističnim elitam. Ne trpimo univerzitetnega javnega prostora, ki je podvržen komercializaciji in se s šolninami na čedalje več ravneh zapira. Ne trpimo, da je izobraževanje podvrženo profitni logiki, saj znanje ni blago, ampak mehanizem opolnomočenja!

...in sedaj: nova univerza

Zahtevamo brezplačno šolstvo za vse, kakovostni program in institucijo, ki bo temeljila na samoupravljanju študentov, profesorjev in ostalih zaposlenih po principih avtonomije, direktne demokracije, samoorganizacije in neheirarhičnosti. Zavedamo se, da trenutnemu sistemu zasedba fakultet ne bo pogodu, kakor mu nikoli ni pogodu solidarnost, čut za socialo in kritičnost. Vemo, da se bo nasilno zoperstavil našim poskusom demokratizacije in direktne participacije. Vemo pa tudi, da ne bomo popustili. Ta boj ni boj za privilegije. To je boj za naš obstoj!

ŠTUDIJ JE PRAVICA!

O PRAVICAH SE NE POGAJAMO!

PRAVICE SO IZBORJENE, NE PODELJENE!

Avtonomna tribuna,

hodniki Filozofske fakultete, 22. november 2011