ponedeljek, 25. junij 2007

DELOVNI SESTANEK AVTONOMNE TRIBUNE, PONEDELJEK OB 18H

INFOSHOP, AKC Metelkova, ponedeljek, 25. junij 2007, ob 18h

Vabljeni!

Poročilo iz javne seje Gibanja za ohranitev javnega zdravstva, 20.6.2007 ob 17.00

V Domu sindikatov se je zbrala lepa množica ljudi, med katerimi je bilo moč opaziti veliko študentov. Kljub visokim temperaturam, je zasedanje potekalo dokaj sproščeno in kar je še pomembnejše, nastala so izhodišča za nadaljne združevanje več vrst gibanj, ki so proti
divji privatizaciji trenutne (in tudi prejšnje) oblasti. Med drugimi so se seje udeležili tudi upokojenci, kulturniki, sindikalisti in študentje. Naj omenim še to, da je bila včeraj prva obletnica od ustanovitve Gibanja za ohranitev javnega zdravstva.

Dr. Rastko Močnik, nam je podal kratek a nazoren vpogled, od kje težnje po privatizaciji oz. posledica česa so. Neoliberalna doktrina naj bi se formulirala že v 30-ih letih 20. stoletja, kot desni kapitalistični odgovor nasproti socializmu oz. komunizmu. Neoliberalno doktrino najbolj posreduje Amerika, ki je najbolj zadolžena država na svetu in kot taka odvisna od priliva tujega kapitala. Dr. Močnik opozarja da neoliberalna doktrina ogroža družbena razmerja oz. družbene odnose, saj se solidarnost med ljudmi zgublja v kruti, nikoli
končani konkurenci, ki bo zavladala med ljudmi. Sloveniji je uspelo ohraniti kakovosten in dostopen javni sektor (zdravstvo, šolstvo...), ki pa je čedalje bolj ogroženo. V bran solidarnosti ter ohranitve zdravih družbenih odnosov, bi bilo te storitve potrebno obvarovati in
ohraniti.

Naslednja govornica je bila Darinka Avguštinar, ki je poudarila odgovornost državnih oblasti, da ohranjajo dostopnost in kakovost javnih storitev. Omenila je peticijo Evropske konfederacije sindikatov, ki zbira milijon podpisov v bran dostopnosti do javnih
storitev (dosedaj je zbranih že 400.000 podpisov). Svoj glas podpore lahko oddate v Domu sindikatov pri recepciji, oz. na spletni strani Gibanja za javno zdravstvo www.ohranimo.si

Dr. Marijan Premik je poudaril, da je zdravje ena od temeljnih človekovih pravic in eden od glavnih ciljev zdravstva je boljše zdravje za vse prebivalce. Poteze, ki jih sprejema vlada bi morale težiti k temu cilju, vendar na žalost temu ni tako. Prav tako je poudaril celovit pristop k politiki zdravja, kjer je potrebno sodelovanje večih sfer (socialno zdravstvo, varstvo okolja, promocija zdravstva). Politika zdravja je odgovornost vlade, zdravstvena politika pa je odgovornost ministra.. Najbolj pa je dr. Marijan Premik poudaril, da je treba začrtati jasno in določeno mejo med javnim in zasebnim. Do kje je neka dobrina javni interes, kje pa postane zasebni interes?. Nujna je meja med programi, ki se izvajajo v javnem in tistimi, ki se izvajajo v zasebnem sektorju.. Poudaril je da so reforme potrebne, vendar ne kar tako, z glavo skozi zid, temveč je potrebna temeljita priprava na reforme (kamor spada tudi mnenje stroke
in uporabnikov, tako kot pri visokem šolstvu). Primarnemu zdravstvenemu varstvu je treba posvetiti največ pozornosti, predvsem v reformah. Kar se pa tiče privatizacije, divja privatizacija prinaša kratkoročne rešitve, na dolgi rok pa je to popolna katastrofa. Pot iz
takega stanja nazaj, je izredno težka.

Andreja Černak Meglič je pojasnila, da je Gibanje za javno zdravstvo nastalo zaradi spreminjanja vrednot zdravstva. Oblastniki ne smejo odločati kako bo reguliran ta sistem. Reforme ministra za zdravje so povzročile padec kvalitete zdravstva. Vzrok je v komercializaciji in privatizaciji zdravstvenega sektorja. V zdravstvenih storitvah je že
30% zasebnikov koncesionarjev (večinoma zobozdravniki). 200.000 prebivalcev nima dostopa do zdravstvenih storitev. Prav tako je ločevanje osnovnega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja privedlo do slabšanja osnovnega zdravstvenega zavarovanja in zato tudi zahteva po združitvi osnovnega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi
komercializacije se večajo stroški zdravstva in kakovost se zmanjšuje (dobiček pred etiko). Zahteve Gibanja za javno zdravstvo se nanašajo na sedanjo, prav tako pa na prihodnjo oblast.


Nevenka Lekše je poudarila da so v ustavi republike Slovenije zagotovljene vsem državljanom enako človekove pravice, kamor spada tudi zdravstvo. Po tem so se oglasili še predstavniki Društva diabetikov tipa 1, ki so se znašli v nezavidljivi situaciji, saj je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije podal okrožnico, brez pravne podlage, po kateri
zdravniki pripisujejo precej manj pripomočkov za diabetike (v okviru racionalizacije porabe sredstev). To je huda diskriminacija diabetikov, saj ZZS samovoljno omejuje porabo pripomočkov, nujno potrebnih za diabetike. ZZS popolnoma ignorira mnenje stroke.

Repliko na temo diabetikov je podal Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov, ki je označil zadevo Društva diabetikov tipa 1 s strani vlade kot popolno izsiljevanje. Uporabniki bodo prisiljeni plačevati za pripomočke, ki bi jim jih morala zagotoviti država.
Poudaril je da zavarovanje na bazi solidarnosti zagotavlja najmanj stroškov v nasprotju s tem kar se skuša prakticirati danes. Prav tako je izpostavil dva faktorja delovanja oblasti, generatorji strahu in nezaupanja s katerimi hoče vladajoča oblast speljati stekanje denarja
v globalno kapitalno mešetarjenje.

Nazadnje se spregovorila še Julija Somrak, ki je zastopala stališče Avtonomne tribune. (govor si lahko preberete TUKAJ). Poudarjene so bile vzporednice med reformami zdravstva in visokega šolstva, ter pozivanje k skupnemu upori samovoljnosti vladajoče oblasti pri kreiranju teh reform. Udarni študentski govor je požel velik aplavz, prav tako pa je bil skupno sprejet, brez vzdržanih glasov in brez glasov proti, predlog podpore za Avtonomno tribuno.
Delovanje Avtonomne tribune je naletelo na odobravanje, prav tako pa je bilo čutiti navdušenje nad udeležbo in podporo gibanja za javno zdravstvo. Boj, ki ga bijemo ima skupnega sovražnika, ta sovražnik je divja privatizacija javnega sektorja. Iz strani študentov je bil tudi predlog, da bi se združili v širše gibanje, kjer bi bili bitko vsak na svoji fronti in se med seboj podpirali.

Na koncu je treba še omeniti, popolno odsotnost medijev, kar je po vsej verjetnosti posledica uravnoteženosti in spr(l)oščenosti le-teh. Baje naj bi minister Bručan sklical tiskovno konferenco pol ure pred začetkom seje Gibanja za javno zdravstvo. Načrtovano naključje?

Mladina: "Kaznovani zaradi prebrane izjave"

nedelja, 24. junij 2007

Mladina: "Panično sproščanje"


RTV SLO: "Avtonomna organizirana neorganiziranost"

Avtonomna tribuna si je s protestom proti reformi visokega šolstva pridobila pozornost medijev, javnosti, a tudi policije. Z dvema članoma smo opravili zanimiv pogovor.

Gal Kirn in Rok Govedink sta nam razložila, da so za protest, kjer naj bi domnevno napadli varnostnika ministrstva za visoko šolstvo, posamezniki dobili po 250 evrov kazni. Med razlogi za kazen so na policiji navedli tudi lepljenje protivladne vsebine v avli ministrstva. Posnetek kaže drugače, a presodite sami. Kakor koli, zanimiv koncept organizirane neorganiziranosti tribune, ki zdaj zajema že do 200 ljudi in se povezuje še z drugimi družbenimi akterji, kot so npr. sindikati, je močan argument sogovornikov, ki ga s pridom izkoriščajo. "Jesen bo še vroča", pravijo.

Ker se veliko intervjujev zadnje čase začne s vprašanjem o sproščenosti, bomo tudi mi tako začeli. Sta torej kaj sproščena?
Gal:
Jaz sem trenutno sproščen, saj sem se ravnokar pogovarjal z enim pakistanskim prebivalcem Slovenije, ki dela pri kebabu, tako da očitno le ni vse tako črnogledo, kot si mogoče predstavljamo, vseeno pa sem tudi nesproščen, glede na to, kakšne reforme se pripravljajo oziroma potekajo zadnjih nekaj let.
Rok: Ja, sproščenost, morali bi biti sproščeni, vendar se mi zdi, da smo v Avtonomni tribuni kar malo zakrčeni in da se ne damo trenutnim prizadevanjem vlade, da bi nas sprostila.

Naj pojasnimo, zakaj je to vprašanje zanimivo. V oddaji Studio City je eden izmed gostov dejal, da je izraz »sproščenost« postal določevalec za desno ali levo. Torej, če si prvi, rečeš, da si sproščen, medtem ko če si levičar, to z ironičnim nasmeškom zavrneš. Kaj pravita?
Gal: Glede sproščenosti se mi zdi zanimivo to, da to sploh ni noben politični koncept, saj so v politiki bolj v ospredju koncepti, kot so demokracija, legitimnost, konflikt, konsenz. To so neki politološki koncepti, s katerimi se ukvarjajo, medtem ko je sproščenost nekakšen moralistični koncept, ki ga uvedeš v družbeno razpravo takrat, ko nimaš več zadostnih argumentov oziroma uporabiš neke druge prijeme, npr. religioznomoralne. Na ta način nas skuša vladajoči diskurz prepričati, da nismo še sproščeni in da to moramo biti. Se pravi, da mora priti do neke tranzicije, ki pa je umetno ustvarjena.

Avtonomna tribuna je, kot kaže, za vlado nadloga, za opozicijo pa voda na mlin. Kam se vi uvrščate, saj se v slovenskem političnem prostoru nenehno pojavlja potreba po umestitvi novih subjektov po tem merilu?
Rok:
V trenutni politični situaciji se nas bo levica skušala prilastiti oziroma bo vsaj potrdila naše delovanje, da bi bila nasprotje vladi. Mi nismo ne provladni ne levičarski, ampak je naše delovanje zgolj proti temu, kar krati pravice prebivalcem Slovenije. Začeli smo z zakonom o visokem šolstvu, ki je bil narejen popolnoma napačno. Gotovo pa so bile podpore nekaterih levičarskih strank.
Gal: Nismo strankarsko opredeljeni, smo pa dobili pisma podpore od društva Zares, Mladega foruma SD-ja, vendar se mi ne gremo uradne politike, kot se predstavlja v medijih, ampak se gremo politiko »od spodaj«. Namen je združevanje sil, ki niso le študentske. Začeli smo v študentskih krogih, a se zadeva lahko premakne naprej in se tudi že premika.

Ste neformalno združenje, ki pa se organizira. Kam je usmerjeno to organiziranje?
Gal:
Ciljev je več. Smo neformalno organizirana skupina študentov in študentk, ki si je na začetku zadala konkreten cilj, to je blokirati reformo visokega šolstva, hkrati pa zdaj skušamo definirati, kaj naj bi gibanje Avtonomna tribuna sploh bilo. Zapisali smo, da nam gre za boje proti nekim družbenim krivicam, v katerih ne izključujemo povezav z delavci, sindikati, izbrisanimi, torej z vsemi tistimi skupinami, ki jim gre za podobne cilje - torej, ki so proti privatizaciji šolstva, zdravstva, proti temu, da so delavci vse manj zaščiteni, in tudi na splošno proti diskriminaciji.
Rok: S formalnostjo bi izgubili tiste principe, s katerimi zdaj delujemo. Te spontane akcije imajo moč, ki je za vlado nepredvidljiva.

Kolikšen mislita, da je vaš rok trajanja?
Gal:
Lahko je to le pobuda le za to in naslednje šolsko leto. Jesen bo še zelo vroča, vlada bo skušala na vseh teh področjih, ki sem jih naštel, izpeljati še zadnje ukrepe pred predsedovanjem EU-ju, ampak hkrati se zavedamo, da lahko zadeva tudi preraste.
Rok: Dokler bo politika takšna, kot je, bo naš rok trajanja nedoločljiv. V primeru zamenjave vlade bi želeli, da pademo v dialog pri oblikovanju zakonov, in če bi bila vlada razumevajoča, ne bi imeli razloga za nadaljevanje, ampak to ne pomeni, da se ne bomo borili tudi v prihodnosti.

Kako je s financiranjem vašega delovanja?
Gal:
Glede denarja se nismo nikoli veliko sekirali. Če je bilo treba kaj denarja, je bil kakšen prostovoljni prispevek v redu. Načeloma pa je to poteka tako, da skopiraš kakšen plakat v službi, sem in tja ti kdo pomaga, pač po načelu solidarnosti.

Prihaja čas »kislih kumaric«, boste kaj dejavni poleti, kaj se bo dogajalo jeseni, govori se tudi o protestih?
Rok:
Mi vsekakor ne mislimo zapolnjevati praznih konzerv v času "kislih kumaric". Jeseni bodo vidni glavni rezultati ministrovega dela na področju visokega šolstva …
Gal: … edina taka aktivnost bo tudi vsebinska priprava, da bomo relevanten sogovornik. V ta namen bomo organizirali tudi tabor Avtonomne tribune, kjer bomo posamezniki oblikovali neka artikulirana stališča.

Proteste boste težko izpeljali zgolj kot neformalno organizirani. Ali se boste morali s kom povezati?
Gal:
Na diskusiji ob prvi obletnici Gibanja za ohranitev javnega zdravstva v Domu za sindikate, na kateri ni bilo nobenega novinarja, ker je Bručan sočasno sklical neko tiskovno konferenco, je bila ključna točka povezovanje skupin. Oni so bili zelo veseli, da se študentje organizirajo proti privatizaciji. Nastopili so še sindikati, s katerimi smo se začeli pogovarjati o neformalni mreži, ki bo obravnavala šolstvo, zdravstvo, socialo, upokojence. To bo mreža, ki se bo borila proti privatizaciji na različnih področjih ...

Je policija tudi vaju kaznovala za nedavni protest na ministrstvu za visoko šolstvo?
Gal:
Ne, midva sva imela srečo. Jaz sem nastopil kot javni govornik na FDV-ju, kolegi pa so se od ministrstva odpravili proti FDV-ju in policija jih je ustavila pri železniški postaji. Zadrževali so jih pol ure, da so jih popisali, nato pa še pol ure brez razloga, na koncu pa so jim razložili, da sploh niso bili v prekršku. Zelo paradoksalno, glede na to, da so en teden zatem v nabiralnik dobili položnico.

Kaj je bil razlog za kazen?
Rok:
Šlo je za dogodek na ministrstvu, kjer naj bi v kot pritisnili varnostnika, isti varnostnik pa naj bi nam nato preprečil vstop v druge prostore. To je paradoksalno. Mi smo že oblikovali pritožbo.
Gal: To je ena stvar, druga pa je ta, da naj bi plakati, ki smo jih polepili na ministrstvu, imeli protivladno vsebino. To je napisano na položnici. Na položnici je kot vzrok za kazen napisan tudi napad na varnostnika. Tudi na posnetku na YouTubu teh stvari ni videti. Najbolj problematično je ravno delovanje policije, ki bi morala delovati nevtralno. Če kdo krši javni red in mir, policija to uredi. Tu pa je bila policija izrabljena v politične namene. Protivladna vsebina je bila včasih govorni delikt, ko so tudi Janšo kaznovali, ko je kaj preveč rekel. Če se zdaj spet vračamo v tiste čase, proti katerim se ti domnevni heroji borijo, pa imamo veliko težavo. Problem je v kriminalizaciji, torej, da te kriminalizirajo, če misliš drugače in če se prostovoljno in demokratično zbiraš. Saj nihče ni nikomur nič hotel, ne bi rekel, da bi začele molotovke leteti.

Vaša neformalnost nekako ne sovpada z obstoječimi pravili zbiranja in demonstriranja, pri čemer hitro nastanejo konflikti, vi pa se nato sklicujete na to neformalnost. Po drugi strani pa je bilo nelogično tudi delovanje policije, ki je iz dejansko neorganizirane skupine, ki pa ima neko organizacijo, potegnila posameznike, jih sama določila za vodje in jim dala večje kazni. Kako to komentirate?
Rok:
Meni je enostavno nedojemljivo, da policija brez konkretnih pojasnil iz skupine določi dve vodji protesta.
Gal: Tu se sklicujemo na ustavo, ki določa, da imajo posamezniki pravico do zbiranja. To je ustavno zagotovljena pravica. Takoj ko začnemo debatirati, ali je to legalno ali nelegalno, smo že postavili ustavo pod vprašaj.

Šolstvo, zdravstvo, privatizacija in še kaj drugega so teme, na katere se osredotočate, se boste še naprej odzivali nanje?
Gal:
Smo skupina 100-200 ljudi in nas je premalo, da bi se odzivali na vse teme, ki se pojavljajo. Naša ključna tema ostaja visoko šolstvo, organiziranje tribun po fakultetah, obenem pa se bomo še naprej povezovali z akterji, ki znajo kritično pristopiti na drugih področjih. Skupni imenovalec vseh akcij bo boj proti privatizaciji in neoliberalnim politikam, ki se zdaj izvajajo v Sloveniji in po Evropi.
Rok: Naš namen je bil, da se študenti oblikujemo kot skupine, kjer lahko debatiramo o nekih zadevah. Ta prostor je pomemben za avtonomijo misli, ki jo lahko študent ima.

Na koncu še vprašanje o študentski organizaciji. Torej na eni strani ste vi, na drugi pa ŠOS, ki bi se moral po vašem mnenju verjetno z vami povezati in vas podpreti?Rok: Ja, zdaj so se. ŠOS bi v bistvu moral biti vedno na preži, a se do zdaj niso odzivali. Vedno so prihajali za nami. Mi smo bili akcija, oni so sledili.

Hočete reči, da če ne bi bilo vas, ne bi bilo nič?
Gal: Skoraj tako. Jaz imam ambivalenten odnos do ŠOS-a. Treba pa je povedati, da smo z njimi zdaj naredili časopis Klin v 50.000 izvodih. Neki skupen imenovalec je kritika Zupana (ministra za visoko šolstvo op. a.). Pomembna zadeva tukaj je, da se je ŠOS pred leti, za časa predsedovanja Mihe Ulčarja, že sam povezoval s sindikati in skupaj so bili močni. Ko je vlada začutila neko potencialno moč, je Ulčarja odrezala. Zdaj so politične razmere v ŠOS-u malce drugačne, prevladuje bolj desna opcija, ki je vodila z vlado dosti demokratični dialog, s čimer je bila potisnjena nazaj. Šele z vznikom Avtonomne tribune so se začeli oglašati. Če se ne bi, bi bilo isto, kot da bi se sindikati postavili proti delavcem. Upam, da bodo zdaj še naprej kritično delovali. Problem je le, da so se prepozno prebudili.

vir: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1&c_id=145326

Diagonal periodico: "La universidad eslovena, amenazada por Bolonia"

Eslovenia se enfrenta a una reforma que podría acabar con la gratuidad de la universidad y con gran parte de su actual autonomía. Un efecto colateral más del Espacio Europeo de Educación Superior

La Universidad eslovena, como el resto de las europeas, está sufriendo el azote de las reformas educativas neoliberales del Espacio Europeo de Educación Superior. En Eslovenia se traduce en dos graves peligros: la pérdida de la gratuidad de la universidad y de la autonomía que goza actualmente.

Para intentar evitar el proyecto de ley que el Gobierno de Janes Drovosek está preparando, en las últimas semanas la universidad eslovena ha presenciado actos de resistencia y desobediencia. Las movilizaciones comenzaron el 16 de mayo, y hoy todavía continúan sus ecos, con un encuentro organizado por estudiantes en la facultad de Filosofía de Ljubljiana. Aparte de los graves problemas a los que se enfrenta la educación superior, el principal tema tratado fue la apatía que los estudiantes eslovenos reflejan. Una barrera clave que se debe derribar para conseguir movilizar y difundir las consecuencias del nuevo proyecto de ley.

Con este encuentro se pretendía organizar las protestas ocupando algunas facultades para llegar mucho más allá del habitual círculo militante, lo que se complica especialmente en Eslovenia. Además, a la apatía reivindicativa se debe sumar la precaria situación laboral en la que se encuentran los estudiantes, un handicap más para la contestación a este proceso de reforma universitaria.

Teniendo en cuenta estas condiciones, si el nuevo proyecto de ley propone reducir las becas y eliminar la gratuidad de la Universidad, la situación de los estudiantes se convertirá en insostenible. El cupo de estudiantes que accederán a la universidad pertenecerá al de los privilegiados. Así, el derecho a estudiar se convertirá en el privilegio de unos pocos y, además, reproducirá lo que el mercado ordene. Una de las consecuencias de este proceso es el nacimiento de Tribuna Autónoma por la Autonomía de la Universidad, que surgió al albor de los primeros rumores sobre el anteproyecto de ley a finales de abril.

Según uno de sus miembros: “Hemos establecido una Tribuna Autónoma, donde discutimos sobre la problemática de los estudios, la reforma de la organización escolar universitaria, la privatización de la universidad y sobre la cuestión de la autonomía. Pretendemos unirnos a la lucha de los estudiantes en Europa y en el mundo, que ya resistieron a las reformas neoliberales de la organización escolar universitaria y a la subordinación de todos los aspectos de la vida social a la lógica del mercado libre”.

Los estudiantes que se oponen a este proceso justifican sus demandas en tres aspectos. En primer lugar, el rechazo en su totalidad al proyecto de ley, no sólo porque se formó sin la cooperación de los estudiantes ni de los trabajadores universitarios, sino también porque es incorrecto en su contenido. Por otro lado, exigen que la legislación universitaria tenga como ejes fundamentales la autonomía, el derecho al estudio gratuito y universal y el libre conocimiento. Esta educación debe ser colectiva, promover el diálogo y responder exclusivamente a los intereses y las necesidades de los futuros graduados. Además de eliminar los programas que favorecen la militarización y la subordinación a las reglas del mercado.

Y en tercer lugar, los medios que se destinan a actividades nocivas para la sociedad, como la presencia eslovena en Iraq, deben ser empleados en proyectos sociales. Las protestas empezaron a mediados de mayo (ver recuadro) y han sido amedrentadas por la actuación policial, pero éstas no se han acallado. Aunque con la llegada de las vacaciones, los estudiantes temen que el Gobierno podría aprovechar el verano para aprobar el proyecto de ley que destruiría la Universidad pública.

Poslansko vprašanje - Aleš Gulič

Prepis magnetograma:

PREDSEDNIK FRANCE CUKJATI: Hvala, gospodu Božiču. Gospod Gulič, ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ni, boste kljub temu postavili vprašanje? Izvolite.


ALEŠ GULIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Cenjene kolegice in kolegi! Spoštovani gospodje ministri! Malo sem počakal, ker sem mislil, da bo še kakšen aplavz, pač sem si naivno predstavljal, da si cela Vlada zasluži najeti aplavz ne samo predsednik Vlade, no, pač ni tako.

Moje vprašanje gospodu ministru dr. Juretu Zupanu je vezano na to kar se dogaja v zvezi z osnutkom Zakona o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti. Namreč, gospod minister doslej ni opravil potrebnih pogovorov s partnerji, ki jih zakon neposredno zahteva, tudi s študenti ne. Seveda vse te zadeve so imele vendarle tudi vzroke. Najprej o vzrokih. Študentje in drugi partnerji prav gotovo hočejo imeti pogovore, saj gre za vitalno zadevo in tudi v interesu širše slovenske javnosti je, da se to opravi. Namreč, naj spomnimo, da takrat, ko je opravljal pogovore o strateškem dokumentu, se pravi o resoluciji o visokem šolstvu, predlaganih popravkov s strani Študentske organizacije Slovenije, bilo jih je za 15 strani, v glavnem ni upošteval oziroma samo dve točki od teh 15-ih strani. Zaradi te slabe izkušnje so študentje ubrali normalno pot, in sicer so pripravili avtonomno tribuno na filozofski fakulteti, pripravili izjavo in jo gospodu

ministru želeli predati; tam so opozarjali na problematiko visokega šolstva in načrtovane reforme, vendar jih ni sprejel. Pa so se, ker pač Mohamed ni bil pri gori, sami odpravili do Mohameda in izjavo na ministrstvu prebrali, nalepili nekaj letakov v preddverju, potem pa ministrstvo zapustili. Nekaj kilometrov oziroma kilometer ali nekaj več od ministrstva jih je ustavila policija, legitimirala in opravljala ta postopek približno eno uro, zato so zamudili okroglo mizo na FDV. Vsi so dobili kasneje obvestilo o prekršku, in sicer, "ker so lepili plakate s protivladno vsebino". Torej, vprašanje gospodu ministru je: Kako si predstavlja dialog s študenti ob sprejemanju zakonodaje? Pa tudi dodatno, dopolnilno vprašanje mu lahko dam: Ali bo v medresorskem usklajevanju zahteval, da se retrogardira verbalni delikt? Hvala lepa.